V ČISTO VSAKI STVARI LAHKO NAJDEŠ TUDI DOBRE STVARI

(samo razširi svoj pogled in zaupaj)

Bilo je sončnega, poletnega jutra. Zaslišal se je zvok motorja in sin je z njim odhitel, tako kot skoraj vsako jutro v sosednje mesto, s prijatelji na kavo. A pot ni bila taka kot vedno. Na razpotju dveh poti je pot motorju prekrižal avto. Ženska je motor spregledala in silovito je počilo. Motor se je razletel in sin je obležal v mlaki krvi. Vse je bilo tiho, samo ta pok je odmeval v zraku. Kot da bi angeli poslali iz neba pomoč, se je mimo pripeljal vrhunski kirurg iz Nemčije, ki je s svojo ženo, medicinsko sestro, prav takrat dopustoval pri nas. Takoj je pograbil svoj kovček, ki potuje vedno z njim, kot del obvezne opreme in priskočil k sinu. Z ženo sta bila uigran tim. Hitro sta vedela kaj je potrebno storiti in brez besed sta si sledila. Preden je bilo iz daljave slišati zvok sirene, ki je naznanjala prihod rešilnega avtomobila, sta naredila to, kar je bilo v tem trenutku potrebno. Reševalci so lahko le poklicali helikopter, ker je bila rana tako zelo huda, da je bilo vprašanje, če bo sin preživel.
Ko je helikopter pristal na ploščadi pred bolnišnico, so kot uigrana ekipa iz filma, že čakali usposobljeni angeli v belem. Operacijska miza je bila že pripravljena, ko so sina iz letečega ptiča pripeljali naravnost v stekleno, zeleno obarvano dvorano. Operacija je trajala 6 ur. Natančno so preverili kaj vse lahko popravijo, sanirajo in rana je bila zašita. Sina so odpeljali na oddelek, v sobo številka 6. Tam je ležal, ko je petnajsti dan v sobi dobil družbo. Pripeljali so vrstnika,prav tako mladega fanta, ki je bil tudi žrtev nesreče. Ko sem bila na obisku pri sinu, mi je ta povedal, da je imel sosednji fant kompliciran zlom roke na dveh mestih. Čakal je na operacijo, ki naj bi bila naslednji dan. Prav ta dan pa je dobil obiske. Svojci so objokani obkolili njegovo posteljo in prepričana sem bila, da fant verjetno umira. Odmaknila sem se na hodnik, ker sem potrebovala cigareto. Zazvonil mi je mobitel. Bilj je sin: »Pridi mami, pripelji voziček, moram na wc.« Takoj sem ugasnila cigareto in pogledala kje se nahaja voziček. Pripeljala sem ga do postelje in sin se je, sicer malce nerodno ampak korajžno usedel v voziček in odpeljala sem ga do wc-ja. Pogled ženske pri postelji sosednjega fanta mi ne gre iz glave. Tako začudeno je pogledala, prebledela in šele ko sem jo pogledala, vprašujoč , če je kaj narobe, je zaprla usta in v zadregi povesila pogled. Ko sva s sinom prišla na hodnik, mi je razjasnil, kaj naj bi ta pravkar videni prizor pomenil. Torej, ko so prišli vsi objokani v sobo na obisk k sosednjemu fantu, je njegova mati stopila do mojega sina in ga vprašala kaj mu je. Ta ji je odgovoril, da nič. Da je sicer imel nesrečo ampak da je vse o.k.. Ko pa se je v tem grozno razočaranem vzdušju, ki ga je povzročil zlom roke, obrnila k postelji, ko se je moj sin usedal na voziček, je dobesedno okamnela. Moj sin je v nesreči izgubil celo desno nogo. S palicama si je pomagal na voziček in odpeljala sem ga na hodnik. Takrat sem šele dojela, kako zelo je pogumen moj sin. Izguba noge, pa kot bi prišel v bolnico zaradi gripe. Rekla bi, da nam je dar tega poguma nekako v genih. Ali se to da naučiti? Verjetno te tudi življenjske izkušnje pripeljejo do raznih spoznanj, ki oblikujejo tvojo osebno rast. Torej na vsako stvar lahko pogledamo z dveh plati. Dobre in slabe. Moj fant je živ, preživel je zelo hudo trčenje. Nekako se bomo že pobrali, si pomagali prebroditi to. Samo pogum moj fant, samo pogum bo potreben. In prosim te, nikoli mi ne obupaj! Tako, kot si pogumno rekel mami sosednjega fanta: »Vse je O.K.«

VSAKA STVAR IMA DVE PLATI (dobro – slabo, veselo – žalostno) KATERI BOŠ SLEDIL TI?