PRAVA LJUBEZEN ODPIRA ČISTO VSA VRATA

Sin je po daljšem okrevanju iz bolnice, kjer so mu oskrbeli del, kjer je bila včasih noga, prišel domov. Kar nekaj popravkov smo, v času okrevanja, imeli pri hiši, da smo jo malo prilagodili njemu, ki je imel samo eno nogo. Po naravi sem res zelo optimistična oseba. Včasih imam občutek,da sem en močen steber, ki podpira vse vogale naše hiše. Kot neka glavna igralka, ki je vedno v središču pozornosti. Okolica te stalno opazuje ali si žalosten, se sekiraš, si prizadet, kako se soočaš z nesrečo in podobno. Težko se je odzivati na vse poglede, komentarje in pametovanja, kot so: »če ne bi šel.., če ti nebi pustila.., kaj je bilo potrebno..,« Ogromno je teh stavkov, ki se nikoli ne končajo. Vračanje nazaj, kaj bi bilo, če. Zelo malo je ljudi, ki ti res stojijo ob strani, ki pridejo in odkrito rečejo, da so tam, če jih rabiš. Taki, ki gledajo naprej in optimistično zrejo v prihodnost. Ne bom rekla, da ni bilo težko se soočati z novo nastalo situacijo doma. Občutek sem imela, da sem sama in da me samo nekaj od zgoraj podpira in mi daje moč. S to podporo od zgoraj, sem verjetno dajala občutek, da mi res nič ne manjka, da mi je čisto vseeno za vse, da mi ni mar za nič, ker sem se enostavno tudi tako odzivala. Nikoli nisem delala drame. Nikoli nisem igrala vlogo žrtve. Nikoli se nisem smilila sama sebi. Kar sem res pogrešala je bila ljubezen očeta in mame. Te pa zares nisem nikoli občutila. Nikoli se ne spomnim, da bi me objela. Da bi mi rekla, da me imata rada. Ne spomnim se niti kakega darila, da bi ga dobila od njiju. To sem res pogrešala. To je bila tista moja skrivnost, ki je nisem nikoli izdala nikomur. Nihče ni vedel za to. Ko pa so se name zgrnili še občutki krivde, ki sta mi jih naložila starša, pa je prekipelo. Jaz, da sem odgovorna, jaz sem slaba mati, ki mi ni mar, ki je nič ne briga kako bo s sinom, jaz, ki mislim le nase in sem brez čustev. Res jih mogoče ne kažem navzven, kar pa še ne pomeni, da jih ne občutim in jočem v sebi ali ko sem sama. To pa me je res prizadelo. Odločila sem se napisati pismo materi. Ona tako ali tako ne zna poslušati in ne pusti do besede. Pismo pa sem prepričana, da bo prebrala. Saj ji ne bo dalo miru, kaj ji sporočam. Napisala sem: » Mama, nikoli si nisem mislila, da ti bom kdaj napisala pismo. Pa si me sama prisilila v to, saj drugače ne pustiš do besede nikomur. Meni očitaš, da sem brez čustev, meni očitaš, da mi ni mar, da sem kot kamen, da me nič ne prizadene. Kaj zato, ker nisem nikoli jokala pred tabo? Kaj zato, ker ti nisem nikoli povedala kako boli? Kaj zato, ker sem si želela le tvojega objema? Se spomniš, da si mi kdaj rekla, da me imaš rada? Se spomniš, da smo šli kdaj kam skupaj, kot družina ali pa da smo skupaj preživeli nek srečen dan? Se lahko spomniš takega dne? Mislim, da na žalost ni v tvojem življenju takega dne. Da si človek, ki sicer kaže čustva pred drugimi ljudmi, da rada jočeš pred drugimi, da bi se jim zasmilila, vendar ne poznaš pa čustev do hčere, ki je sedaj tvoja edinka. Ne pozabi, da sem tvoje krvi. Raje iščeš izgovore in napake, s katerimi me obsojaš in kritiziraš. Ali si se kdaj vprašala, če me s tem prizadeneš? Ali je bil to celo tvoj namen? Če je to tako, si ga dosegla. Prizadela si me v dno srca. Vem, da bi me najraje pokopala, da bi te potem objokovali, kako zelo si uboga. Vedi le to mama, da sem mama tudi jaz in to z veliko več odgovornosti do družine kot ti. Jaz za razliko od tebe vem kaj je ljubezen. Moja otroka sta jo vedno imela. Vedno sta imela vso podporo od mene in skoraj vsak dan sem ju objela, če tudi včasih zelo na kratko, vendar ta je povedal več ko besede. To mama, je zame prava ljubezen. Ti pa se mogoče le zamisli in vprašaj ali si bila res prava mama, taka kot se od nje pričakuje.« Tvoja hči.

Zadihala sem globoko, zalepila pismo in ga vrgla v nabiralnik. Skoraj neverjetno kako lažja sem se počutila. Kot bi iz mene padel kamen, ki se je zvalil z ramen. zdaj je vse lahkotno, radostno in veličastno. Uh, zakaj sem čakala tako dolgo.
Zdaj bom končno lahko zaživela, saj sem se otresla pomembnega bremena.

Nekak čuden občutek me je preletel, ko sem oddala pismo. Pogrešala sem sina, želela sem ga videti takoj. Ko sem potrkala na vrata njegove sobe, se ni nič oglasilo a vrata so bila zaklenjena. Kaj pa to, saj se vendar ni nikoli zaklepal. Potrkala sem še nekajkrat in nič. Zagrabila me je panika. Kaj pa mi je tokrat nastavilo življenje?

Po nekaj minutnem trkanju na vrata, dobim sms: »Mama odločil sem se, da končam svoje življenje. Tako ne morem več naprej. Pustite me pri miru. Pozabite, da sem sploh obstajal.« Kaaaj? Sedaj pa še tole. Kaj res me življenje preizkuša, kje imam meje, kaj res me testira ali lahko zdržim. Solze so mi spolzele po licih in kot bi me zadela strela, se je vse zrušilo v meni.

Zdaj pa so bile spet na delu sile od zgoraj. V tistem mixu občutkov strtosti, žalosti in prizadetosti, sem začela pisati: »Dragi moj, vse življenje sem posvetila vama. Trudila sem se biti najboljša mama. Dajala sem vama vso ljubezen, ki sem jo premogla. Dajala sem vama vso podporo, kot sem jo znala. Danes pa tudi jaz ne zmorem več. Tudi jaz sem samo človek s čustvi. Tudi jaz imam svoje meje in danes so se prestopile. Tokrat pa sem jaz resnično obupala in ne zmorem več. Danes se od vaju dokončno poslavljam. Zbogom sin moj! Tvoja mami!« V mraku sem odprla vrata avtomobila, z nogo dvakrat pritisnila na plin in se odpeljala v gozd na koncu vasi. Upam, da bo delovalo. Prepričana sem da bo!

In res nisem v avtu, z ugasnjenimi lučmi, čakala več kot 10 min. Zaslišala sem brnenje štirikolesnika, ki se je vozil proti gozdu. Že od daleč pa je odmeval ta ljubi glas mojega ljubega sina: »Mama… mama…. Mama halo kje si?« Zdaj pa res nisem mogla več, preveč je bilo za en dan, ne zmorem. »Ja, tukaj sem, kaj je?« Stekla sem k sinu, ki je sedel nemočen na štirikolesniku in jokal, kot majhen otrok. »Tako te imam rada fant moj in niti v sanjah ne pomisli več, na kaj podobnega, kot si naredil danes.« Objem je zopet povedal vse.

ČE JE LJUBEZEN PRAVA IN ISKRENA, TA PREMAGA VSE OVIRE. Hvala ti vesolje, hvala za pomoč.