Obsesivno kompulzivna motnja ali OKM?
Za pozitivno diagnozo obsesivno kompulzivna motnja mora imeti posameznik bodisi prisilne misli bodisi kompulzije. Veliko večino oseb z OKM pestijo tako obsesivni kot kompulzivni simptomi, ki povzročajo duševno stisko, zahtevajo veliko časa (vsaj eno uro na dan) ter pomembno vplivajo na njihove dejavnosti in odnose. Skupne poteze obsesij in kompulzij je njihovo vztrajno vsiljevanje v človekovo zavest, spremljajoča tesnoba pa spodbuja boj proti tem idejam in impulzom.
Obsesije (prisilne misli, vsiljivke) so ponavljajoče se vsiljive misli, impulzi in podobe, ki jih pacienti doživljajo kot vsiljive in neprimerne, s svojo vztrajnostjo in trdovratnostjo pa v njih sprožajo hudo tesnobo. Zato jih poskušajo ignorirati, zatreti ali nevtralizirati s kako drugo mislijo ali dejanjem (kompulzija). Čeprav so vsiljive misli neprostovoljne, moteče in pogosto odbijajoče, jih oseba prepoznava kot lastne.
Obstajajo različne obsesije, vendar jih je mogoče uvrstiti v nekaj kategorij. Pri najpogostejših vsiljivkah gre za strah pred morebitno okužbo (čistoča), potrebo po simetriji (urejenost stvari), pretiran občutek odgovornosti ali strah, da bo prišlo do škode/poškodbe – bodisi sebe bodisi drugih (preverjanje), lahko pa gre tudi za neželene, neprimerne, nasilne, seksualno obarvane, bogokletne … misli, impulze ali podobe.
Kompulzivna dejanja ali obredi (rituali) obsegajo stereotipna, ponavljajoča se vedenja (umivanje rok, preverjanje …) ali miselne rituale (štetje razpok na pločniku, recitiranje …). Kompulzije so pretirane, niso namenjene zadovoljitvi in niso povezane z realnostjo.
Osebe z OKM poskušajo s kompulzivnim ponavljanjem preprečiti tesnobo ali neželen dogodek, za katerega se bojijo, da se bo zgodil (zaradi obsesivnih misli). Včasih ga izvajajo zelo natančno, skorajda ritualizirano. Pogosto verjamejo, da bodo z opravljanjem teh dejanj preprečile grozeče dogodke, čeprav so ti ukrepi pretirani in pogosto sploh niso povezani s tem, kar naj bi preprečili. Četudi oseba tovrstno vedenje prepoznava kot nesmiselno in neučinkovito ter se mu poskuša postaviti po robu, je impulz premočan, saj prisilna dejanja v resnici olajšajo tesnobo, ki so jo povzročile obsesije.
Obsesije in prisile lahko nastopijo tudi neodvisno, vendar se največkrat pojavijo skupaj in so navadno tudi povezane. Kompulzije so pravzaprav prizadevanja za nadzor nad tesnobo, ki jo povzročijo obsesije – ponavljajoče se umivanje je lahko odgovor na obsesijo z bakterijami ali s kontaminacijo. Umivanje resda lahko pomaga, vendar pa je olajšanje pogosto kratkotrajno, in že kmalu se pojavijo druge vsiljivke, ki sprožijo nadaljnje kompulzivno vedenje. Žal lahko izvajanje kompulzij celo okrepi obsesivno kompulzivni cikel. Ko človek podleže kompulziji, obstaja še večja nevarnost, da ji bo vnovič podlegel, saj se ob tem v možganih sproži samonagrajevalni sistem, kajti to vedenje prinese olajšanje.
Čeprav OKM formalno še vedno spada med anksiozne motnje, čedalje bolj velja za posebno oblika motnje, saj bolj spominja na zasvojenost. Zaradi nagrajevalnih učinkov, ki sledijo omilitvi tesnobe kot posledice obsesije, lahko pacienti z OKM razvijejo odvisnost od kompulzivnega vedenja. Predelovanje nagrajevalnih učinkov je odvisno od ventralno striatalno-orbitofrontalnega kroga povezav. Preučevanje posnetkov možganov oseb z OKM dosledno kažejo nenormalno aktivacijo znotraj tega vezja. Ta ugotovitev podpira konceptualizacijo OKM kot motnje nagrajevalnega sistema in obenem pojasnjuje, zakaj je vedenje pri OKM podobno vedenju pri zasvojenostih.
Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi v to posebno kategorijo uvrstili vse podobne motnje, pri katerih prihaja do razbremenjevanja tesnobe s prisilnim delovanjem. Tako bi lahko v isto skupino uvrstili tudi deloholizem (kompulzivna delavnost), nekemične zasvojenosti in podobno.
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/obsesivno-kompulzivna-motnja