Kdo je za nas inteligenten? Ali vemo, da je inteligentnosti več vrst? Poznamo čustveno, socialno,  moralno in duhovno inteligenco?

Prepričanja, ki nas omejujejo in ki smo jih v večini prejeli še v okviru izobraževanja, so več ali manj ista. Kdor je odličen v šoli, kdor dobiva lepe ocene ta je dober, priden, inteligenten. Kako zelo se je ta beseda zlorabljala. Veliko ljudi, takrat še otrok je prav táko označevanje in obsojanje zaznamovalo za nadaljnje življenje. Veliko staršev je bilo prizadetih in žalostnih, posledično pa se je to preneslo na otroke. Vsak otrok si želi, dobiti pohvalo svojih staršev.  Želi občutiti kako so starši veseli in ponosni nanj.

Kaj pa takrat, ko v šoli ne gre najbolje? Takrat smo kot otroci zaznamovani. Od staršev velikokrat slišimo »poglej sosedovega… kako je priden, on je vedno pohvaljen . ..« Kako zelo bi si želeli, da bi bili starši ponosni na nas. Da bi to, ne samo slišali ampak tudi zares začutili. Zgodi pa se ravno nasprotno. Bolj kot se poveličuje sosedove otroke, bolj kot dobivamo sugestije kaj bo z nami, če ne bomo pridni v šoli, bolj temu kot otroci sledimo in se ponižujemo. Vcepimo si v glavo, da smo trdi, da enostavno nismo tako pametni kot drugi, da nam šola ne gre in podobno. S tem zanemarjamo tudi svoje resnične potenciale. Popolnoma jih potlačimo in zatremo v sebi.

Od človeka do človeka je odvisno kako se zna s tem ponašati a v  večini primerov se to pokaže v zrelejših letih. Takrat se začne oseba poglabljati vase, se duhovno izobraževati, da pride do bistva tako imenovanega izvora svoje težave. Težave so v prepričanjih, ki so nam jih vcepili v glavo že v šoli. Premalo so nas spodbujali h kreativnosti, da bi se res pokazal naš pravi potencial. Postavljeni smo bili v en kalup in če se nisi ravno prilegal, si bil izven toleranc.

Vsak človek je vreden. Mi smo inteligentni vsak na svojem področju. Zakaj bi torej ocenjevali kako je nekdo dober zgolj na podlagi formalne izobrazbe? Med vrhunskimi športniki, igralci, gospodarstveniki je veliko dislektikov, ki v šoli še vedno veljajo za problematične učence. Take, ki bi jih najraje strpali v posebne šole. In spet so starši prizadeti, otroci pa to še kako čutijo. Tako se vse vrti v začaranem krogu. A pravi genij se vedno zanaša na svoje misli in tem sledi. Če ima pri tem še podporo svojih staršev in svojih bližnjih mu genialnost ne uide. To je prava pot. Dajmo starši, bodimo mi tista sprememba, ki bi jo želeli videti v svetu. Podprimo svoje otroke in jih občudujmo vedno in povsod. Tako jim bomo dali vse možnosti, da se izoblikujejo v resnično srečne ljudi.