Ne osredotočaj se na to kar nimaš, ampak zahvaljuj se za to kar imaš

Nekaj let nazaj smo z družino dopustovali na Hrvaškem. Vsak večer smo se sprehodili do mesta, kjer smo v tamkajšnji marini občudovali zasidrane jahte vseh mogočih velikosti, barv in modelov. Izmenjevali smo mnenja katera je komu lepša in če bi imeli možnost, katero bi kupili. Prav tisto zadnjo soboto, ko se je naš dopust počasi iztekal, je bila v marini, čez celoten pomol raztegnjena rdeča preproga, ki je spominjala na Hoolywood. Radovedno smo opazovali kaj se dogaja in, ko se je malce stemnilo smo videli prizore, ki jih gledamo po televiziji. Po tej preprogi so hodili moški v belem, ob njem pa spremljevalka v dolgi, beli večerni obleki. Prav filmsko je bilo vse skupaj. Edino kar mi je bilo takoj jasno je bil dress code, ta je bil, vsi v belem. Ko sem to nekaj časa gledala in občudovala, sem za trenutek pomislila, da ne spadamo v ta svet. To so bogataši, ki imajo vsega na pretek. Lahko si privoščijo kar si želijo. Lahko gredo jest v katerokoli restavracijo, skratka nimajo omejitev. Uauu kakšna sreča. Kako jim to uspe? Kje vendar so zaposleni? Koliko morajo zaslužiti, da si lahko to privoščijo?

V mojih mislih so švigala vprašanja eno čez drugo, istočasno pa sem se počutila tako manjvredno, tako revno, da se nisem počutila več, da bi tam stala z družino in to gledala. Prosila sem moža, da gremo počasi domov, do našega apartmaja, kjer smo bili mi, spet mi.

Danes, ko se spominjam tega dopusta, enostavno razumem zakaj sem se takrat počutila tako slabo, manjvredno, revno ali celo, da ne spadam tja. Zato, ker sem v celotni tej zgodbi gledala in iskala samo tisto česar nisem imela in kaj vse mi je manjkalo. Nisem pa videla tega kar sem imela. Danes razumem Slomškov stavek:« Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje.« Takrat sem tudi sama pozabila na hvaležnost za vse to kar sem jaz takrat imela, ampak me je ujela past poželenja. Dopustila sem si žalost zaradi nečesa kar nisem imela in nečesa kar ni bilo moje. V takih primerih nikoli nismo srečni, nikoli nimamo dovolj. Vedno imamo nečesa premalo in to nas žalosti. Pozabljamo na vse tisto kar imamo, tisto nam ni mar, hrepenimo pa po nečem kar nimamo ali nam je nedostopno. Tako se nam sreča vedno bolj izmika. Ne moremo je občutiti. Nevarnost je, če tega ne sprevidimo. Na tak način delujemo povsod. Naj bo to pri materialnih stvareh, oblekah, hrani, pohištvu pa tudi pri odnosih. Ne cenimo svojih prijateljev, vedno hrepenimo po novih, boljših. Prav tako je v partnerskih odnosih. Naveličamo se partnerja, ker so možnosti po boljšem, lepšem, mlajšem. Prav to poželenje pa ima eno veliko past. Težko se mu upremo, ko pa nas posrka vase, nas dokončno dela nesrečne in nam sčasoma tudi naše dejanske dragocenosti za vedno zapravi. Zato sprejglejmo to past ob pravem času. Vprašajmo se ali bi res zamenjali vse to kar imamo danes, za tisto barko in tiste milijone? Se lahko otroci, družina, ljubeči partner, vnučki in podobno zamenjajo za milijone? Se lahko vse to kar v tem trenutku imaš primerja z rdečo preprogo in večerjo v prestižnem hotelu? Vprašajmo se. V kolikor je odgovor NE, potem se na glas zahvali za čisto vse kar ta trenutek imaš. Starše, prijatelje, partnerja, otroke, streho nad glavo, avto, službo, čudovito naravo v kateri smo doma, hrano, skratka za LJUBEZEN. Kako imaš nekoga rad velikokrat spoznaš prepozno, torej, ko ga izgubiš. Vendar ti imaš še čas. Zbudi se! Zavedaj se danes koga vse imaš rad/a.

2019-07-16T18:22:39+00:00

Za pravilno delovanje tega spletišča se včasih na vašo napravo naložijo majhne podatkovne datoteke, imenovane piškotki. Sistemski piškotki, ki so nujni za delovanje, so že dovoljeni. Vaša izbira pa je, da dovolite ali zavrnete piškotke analitike in trženja, ki nudijo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejšo uporabo strani in prikaz ponudbe, ki je relevantna za vas. Več o piškotkih.